Materiali in tehnologije zaščitnega oklepa šasije (oklep šasije) so prestali več generacij evolucije. Izdelki zgodnje prve-generacije so v glavnem vsebovali asfalt, bili so poceni, vendar so bili po sušenju nagnjeni k razpokam. Kopičenje vode v teh razpokah bi lahko sprožilo "učinek baterije", kar bi poslabšalo korozijo šasije, zato jih je trg postopoma opustil. Izdelki druge-generacije so bili zaviralci rje na šasiji-na osnovi-olja (-na osnovi topil), katerih razredčila so bila pogosto zelo strupene sestavine, kot je toluen, škodljiv za ljudi. Nastala lepilna plast je bila trda, nagnjena k pokanju in premalo elastična, s povprečno zvočno izolacijo. Redko se uporabljajo na območjih s strogimi okoljskimi predpisi.
Tretja-generacija vodotopnih (okolju prijaznih) zaviralcev rje na ohišju uporablja vodo kot razredčilo, ne vsebuje strupenih snovi in ima prednosti, kot so močan oprijem, dobra elastičnost lepilne plasti in pomembna zvočna izolacija ohišja, zaradi česar so glavna izbira na trenutnem trgu. Najnovejši izdelki četrte-generacije uporabljajo barve iz kompozitnih polimernih smol in druge materiale, kar dodatno optimizira prijaznost do okolja, stabilnost in zaščitno delovanje, zaradi česar so izbira za-trg višjega razreda. Od zgodnjih izdelkov, ki so vsebovali asfalt in strupena topila, do današnjih okolju prijaznih, visoko{6}}zmogljivih premaznih materialov, tehnološka ponovitev oklepov podvozja odraža vedno-naraščajoče zahteve trga po zaščitnih učinkih, okoljskih standardih in udobju med vožnjo.
